Župnijski vrtec Vrhnika

Vsak starš se zagotovo sreča s pomembno odločitvijo, ko gre za vpis svojega otroka v vrtec. Na Vrhniki imamo le teh več, zato je izbira težka. Da bi vam malo priskočili na pomoč, smo za mnenje vprašali starše, ki imajo svoje otroke v Župnijskem vrtcu na Vrhniki. Oni so namreč edino pravo merilo za dokazovanje uspešnega dela vseh zaposlenih in vrtca kot celote.

»Že ko sva kot mlad par iskala stalno prebivališče v okolici Ljubljane, sva ob iskanju krajev imela visoko na prioritetni lestvici vzgojno izobraževalni program, ki bo temeljil na krščanskih vrednotah. Tako da sva takoj, ko sva se preselila na Vrhniko, vedela, da ko bova imela otroke, jih zagotovo vpiševa v župnijski vrtec. Saj se nama zdi poudarek na veri, praznovanje krščanskih praznikov ter priprava nanje res tisto, za kar želiva, da najini otroci živijo ter doživljajo vsak dan, skozi celo leto. Sedaj imava vpisanega že drugega otroka in sva od prvega dne zadovoljna. Vedno dobiva pozitiven odziv, vzgojiteljice so skrbne prav do vseh otrok, imajo pozitiven in sočuten pristop, poznajo imena vseh otrok, otroci se med seboj poznajo in radi obiskujejo vrtec.«

»Še pred vpisom sem od znancev dobila same pohvale glede vrtca. Zagotovo pa me je prepričalo uvodno srečanje pred vpisom, kjer so predstavili dejavnosti vrtca in način na katerega izvajajo programe. Poudarili so predvsem to, da je to vrtec pozitivnih vrednot ter, da na različne načine spodbujajo sodelovanje staršev in otrok.«

»Preden smo otroka vpisali v Župnijski vrtec smo preverili vse možnosti različnih vrtcev v naši okolici in odšli tudi na nekaj pogovorov v posamezne vrtce. Kljub temu, da so nam bili v drugih vrtcih predstavljeni številni pristopi in metode obravnavanja otrok, ki smo jim sicer naklonjeni, smo v Župnijskem vrtcu začutili posebno toplino, ki obdaja vrtec, vzgojiteljice in otroke. Ta toplina ter zavedanje, da duhovno bogati ljudje močno bogatijo tudi naše otroke ter hkrati še dejstvo, da smo od znancev in prijateljev v zvezi z Župnijskim vrtcem prejeli samo pozitivne informacije, so nas dokončno prepričali, da smo otroka vpisali prav sem.
Z odločitvijo smo zelo zadovoljni. Vzgojiteljici našemu otroku znata prisluhniti in ga začutiti ter usmerjati kljub nekaterim posebnostim. Izpostavili bi tudi odlično jutranje varstvo, saj otroke že navsezgodaj pričakajo nasmejane vzgojiteljice, ki jih povabijo k crkljanju, petju ali igranju.
Že sedaj smo odločeni, da bo tudi naš drugi otrok obiskoval Župnijski vrtec Vrhnika.«

»Svoje otroke sem vpisala v vaš vrtec, ker vam zaupam in vem, da se pri vas dobro počutijo. Že, ko vstopim skozi vrata vrtca začutim nekakšno toplino in čutim, da smo sprejeti. Vzgojiteljice ste zelo srčne, predane svojemu delu in izredno kreativne, ustvarjalne. Svoje vrline in vrednote pa uspešno prenašate na naše otroke in tako bogatite njihov vsakdan. Ste tudi zelo odprte in dostopne osebe, na katere se človek lahko zanese. Všeč mi je tudi, ker ste ŽUPNIJSKI vrtec. Otroci molijo, prepevajo pesmi, poslušajo zgodbe sv. pisma in hodijo k maši, kar se navezuje na vzgojo in tradicijo, ki jo imamo doma. Najlepše pa je, ko se skupaj pripravljate na praznike, posebej december je vedno čaroben in poln pričakovanja. Hvala vam za vaš trud.«

Pridi, pridi, sveti Miklavž,

sveti Miklavž, sveti Miklavž.

Tukaj smo se zbrali,

da bi te čakali,

pesmice se učili,

te razveselili.

Pridi, pridi, sveti Miklavž,

sveti Miklavž, sveti Miklavž.

Tako se razlega pesem v našem vrtcu ob prihodu svetega Miklavža. Vzgojiteljice so nam v Beli dvorani pripravile lutkovno predstavo Zverjasec, potem pa smo na ves glas priklicali svetega Miklavža.Tudi letos nam je prinesel darila. Spremljali so ga veličastni angeli, tudi parkeljni niso manjkali. Ker pa smo vstopili v adventni čas, se z drugimi skupinami vsak dan zberemo na hodniku in poslušamo adventno zgodbo. Na adventnem koledarju odpremo eno okence in opravimo nalogo. Vsak dan drugo. Vsak torek pa nas obišče tudi gospod Mohor in nam tudi on pove novo zgodbo in tako naprej vse do velikega praznika Božiča.

Seveda vsak ponedeljek prižgemo na adventnem venčku eno svečko, tako, kot doma. Čeprav so otroci v vrtcu še majhni, lahko s ponosom povemo, kako dobro razumejo, kaj pomeni prižgana svečka. Odrasli pa se trudimo, da bi nam svečka vedno gorela v srcu in naj bo to svečka ljubezni, miru in dobrote.

Pa veselo pričakovanje vam želimo!

Mojca Mivšek

Narava se počasi odpravlja k počitku, dogajanje v Župnijskem vrtcu pa se še zdaleč ni umirilo. Nič kaj nenavaden prizor na igrišču, da bi vzgojiteljice pomagale hišniku, ko je grabil listje, medtem ko bi nekaj najbolj zagnanih otrok pridno vozilo listje na kompost z velikimi rumenimi tovornjaki. Druga polovica oktobra je potekala v duhu “Jesenjade”- dogajanje, kjer se starejše skupine povezujejo v raznih igrah na prostem, športnih aktivnostih in sprehodih. Tudi skupina med najmlajšimi si je privoščila izlet v horjulski živalski vrt. Odšli so tudi do bližnje kmetije po jabolka, povabili v vrtec babice in dedke ter spekli najboljši “jabolčni štrudl”- preverjeno. Ko sije sonce nas zvabi na plano in lica še vedno toplo pogreje, takrat je čas za nabiranje različnih jesenskih plodov, pisanih listov, pa še kaj bi se našlo. Ko pa vztrajno pada dež iz nabranih stvari nastajajo zanimivi kolaži in magične skulpture in vsaka ima svojo zgodbo. Se pa zgodi, da dež predstavlja tudi svojevrsten izziv. Kaj pa če? Zakaj bi vedno iskali streho, ko pada dež, saj nismo iz sladkorja, poleg tega imamo na voljo tudi pelerine, škornje, rezervna oblačila v omarici in poglejte te luže, kar kličejo nas. Zgodi se, da se odločimo kdaj tudi za lovljenje po razmočeni travi in skakanje po lužah. Taki izhodi so običajno krajši, sledi preoblačenje in sušenje škornjev na radiatorju, kolikor se pač da. Zdravje je treba negovati, zobe pa tudi, starejše skupine so obiskale zobozdravnika. Za umirjene trenutke v vrtcu poskrbi gledališče , ki štirikrat na leto gostuje v naši Beli dvorani, v oktobru s predstavo “Kuža Pepi”. Govori o kužku, ki se na prigovarjanje domače mačke, da je svoboda nekaj najboljšega, radovedno poda v svet, a se kmalu vrne domov s skupino novih prijateljev, ki tega “imeti topel dom” niso več poznali. Imeli smo tudi rajalni dan. Vse skupine iz pritličja smo se zbrale v Beli dvorani in se zavrtele ob zvoku znanih otroških pesmi. Nekateri otroci letajo gor in dol, drugi so ob glasbi pravi telovadci, eni opazujejo, drugi posnemajo in potem vidiš tudi otroke, ki so sicer bolj mirni pa se vrtijo in vrtijo, vsak najde svoje veselje in glasba prav pri vsakem deluje na svoj način, le kaj bi mi brez nje. Približuje se nam tradicionalni slovenski zajtrk, ko bomo z medom in maslom na kruhu ter toplim mlekom na slavnostno pogrnjenih mizah poskrbeli, da se tradicija nadaljuje. V ozadju nekje pa mogoče celo Slakova pesem Čebelar.

Barbara Jurjevčič

Med počitnicami sem opazovala čebelje družine. Čebele so znova in znova izletavale in se vračale. Iskale in prinašale so, kar je potrebno za njihovo življenje. Bolj ali manj uspešno. Vedno znova pa so se trudile, vztrajale. Če jih natančno opazuješ, zaznaš njihov življenjski ritem.

Tudi dogodki v našem življenju tečejo v ponavljajočem ritmu, le da se vmes soočamo s krizami, dvomi, trpljenjem, morda obupom, bolečino, pa tudi s svetlimi žarki veselja, ki nas v teh ponavljajočih krožnicah vsakdana izstrelijo v posebno krožnico, kjer se nam zdi življenje nepopisno lepo in ena sama radost.

Ne glede na to, v kateri krožnici doživljanja se nahajamo, se je pričelo novo šolsko leto. Rekli boste: » Ne za vse, mi smo že v penziji!« ali pa »Naš je še v vozičku!« Jaz pa mislim, da za vse.

Naj razložim?!

Za nekatere je začetek šolanja šokanten. Kriza se lahko vleče nekaj časa. Drugi bodo zaplavali v šolsko učenost igraje in z velikim navdušenjem. Učiteljski poklic je zahteven. Poleg tega, da imajo učitelji svoje družine in svoje skrbi, naj bi začutili svoje »službene« otroke in jih spremljali, spodbujali, bodrili, kakor individualno potrebujejo. Če niste ne šolar, ne učitelj, prosim, molite zanje, za ene in druge.

Službe so danes zahtevne, tempo življenja na trenutke nor. Starši pa smo samo ljudje. Kako se umiriti, slišati a ne razvaditi otrok, jih naučiti na red in odgovornost in ob vseh obveznostih ne izgubiti notranjega miru, potrpljenja, vztrajnosti? Če ste starši, molite za dar Sv. Duha, če niste, molite prosim za tiste, ki to pomoč potrebujejo.

Mnogi so podlegli mnenju, da je pomembno samo izobraževanje, vzgoja za vrednote pa ne. Vse bolj pa se kaže, da z vrednotami pade vse in se znanje uporabi v škodo človeštva. Prosimo torej vsi skupaj zase in drug za drugega, da bi bili varuhi vrednot in jih živeli ter tako sejali seme zgleda, kar pa ni vedno preprosto in lahko.

Nekaj prvih dni bo na cestah poostren nadzor nad prometom in posebna skrb za šolske otroke. Kot vozniki z upoštevanjem predpisov veliko pripomoremo k varnosti vseh udeležencev v prometu. Vedno, ne le v prvih dneh. Med tem, ko čakamo v nam dobro znanih kolonah, lahko prosimo UČENIKA za vse mimoidoče, mimo vozeče, za blagoslov dneva.

Pa se ozrimo še v Župnijski vrtec od koder prihaja to razmišljanje.

Uvajanje novinčkov. Za mnoge starše težak mejnik. Če se zavedamo, da je otrok rojen za svet, da vanj vstopi, ga spozna, razišče in oblikuje, nam je lažje, ko naredi korake proč od nas. Vedno znova pa ima naročje, kamor se varno vrača. K temu sodi tudi zaupanje v vzgojiteljice, h katerim otroci pridejo. Skupaj poiščimo varno pot po kateri se bodo otroci odprli življenju.

Prvošolčki, odšli ste! V nas pa ste pustili sledi, neizbrisne. Zapisani ste v spominski knjigi našega srca. Pred vami so črke, besede, povedi, zgodbe. Naj bodo svetle. Štejte in opravljajte dobra dela a se z njimi ne hvalite. Dobrota je posebno seme, ki klije po skrivnostnih zakonih. Razmigajte in razgibajte dušo in telo. Ohranjajte lepe spomine in pozabite hudo. Tisto, manj prijetno, naj vas utrdi, da boste močnejši za preizkušnje, ki pridejo. Pridejo zagotovo.

Najboljša popotnica za življenje je srčna dobrota. Kdor ji dovoli, da se v njem razraste, ima dovolj moči, prave smerokaze in jasen cilj pred seboj. Naj se razraste in polepša svet.

In tisti, »naši taveliki«, ki ste v vrtec vpisali že svoje otroke, ki ste že zaposleni, ki študirate, diplomirate ali se iščete…..Tudi na vas mislimo, tudi za vas prosimo, se zahvaljujemo, da smo del poti preživeli skupaj. Tudi vam pozdrav in dobre želje.

Se strinjate, da se je šolsko leto začelo za vse? Vsi imamo polno dela!

Anica Košir Kropivšek

Januarja smo vstopili v Cankarjevo leto in v našem vrtcu je letos ta pisatelj pogosto omenjen. Posvetili smo mu veliko pozornosti, celo za pusta so se vse vzgojiteljice našemile v Ivana Cankarja.

Je bil pa prav poseben dan pred kulturnim praznikom. Kulturni praznik imamo sicer v čast Prešernu, a ker je velik del kulture in za Vrhničane pomemben tudi Ivan Cankar, smo v našem vrtcu ta dan posvetili njemu. Ker smo bili 8. februarja doma, smo naredili kulturno prireditev 7. februarja. In ker je 100 letnica res pomembna letnica za Ivana Cankarja, smo se s prireditvijo njemu v čast res potrudili. Da bi bilo vse skupaj še bolj svečano, smo povabili tudi dva pomembna gosta: župana Vrhnike Stojana Jakina in predsednika Slovenije Boruta Pahorja. Oba sta nam dan polepšala s svojim obiskom. V Beli dvorani so mlajši otroci in otroci, ki obiskujejo krožek ročnih spretnosti, pripravili razstavo. Starejši otroci pa so pripravili točke za nastop. Nastopali so še otroci, ki obiskujejo dramski krožek, pevski zborček in plesno šolo Peter Pan. Poleg slavnostnih gostov: župana, predsednika in direktorja našega vrtca Mohorja Rihtaršiča, je nekaj besed spregovorila tudi knjižničarka Zlata Brezovar. Knjižnica ima namreč letos 60 - letnico. Seveda pa je tam veliko tudi Cankarjevih knjig.

Ta dan smo se vsi bolj svečano oblekli. Nekateri kar v obleke iz Cankarjevih časov. Na vrtčevskem jedilniku je bila tisti dan slovenska hrana. Žganci z belo kavo za zajtrk, repa in potica za kosilo in suho sadje za malico. Brez suhih hrušk seveda ni šlo, te je tudi Cankar rad jedel.

Predstava je bila uspešno izvedena, kljub nekaj treme nastopajočih, ki so jo dobro skrivali. Bleščale so se bliskavice fotoaparatov, tam pa so bile tudi kamere, saj je bil o naši predstavi nato kratek prispevek na televiziji. Predsedniku Pahorju je bilo zelo všeč, da je dobil skodelico kave od deklice Lucije (Iskre). Pri točki, ki so jo imeli Plameni, se ni mogel zadržati in se je na glas smejal.

Ja, pomemben je bil 7. februar za nas. Takrat smo bili vsi ponosni, da smo del našega vrtca, Vrhnike in Slovenije. Naj vam še zaupam, da se je enemu očku utrnila solzica ganjenost, ko je izvedel kakšno vlogo bo imela njegova hči na tej prireditvi in kakšne častne goste bomo imeli. Prireditev smo pričeli s slovensko himno (vsaj nekaj Prešernovega), zaključili pa ob zvokih harmonike s prepevanjem pesmi Slovenija, od kod lepote tvoje.

Pa uživajte v lepotah naše čudovite dežele tudi vi.

Kulturni pozdravček iz Župnijskega vrtca!

Monika Kastelic

Vrnili smo se na kongresni trg, kjer smo pojedli sendviče in počakali še na drugo skupino, da konča z delavnico v muzeju. Vsi skupaj smo si nato privoščili sladoled v Čolnarni. Bilo je namreč prijetnih 20 stopinj, da pa ne bi bil premrzel naš sladoledni začetek, je vsak dobil pol kepice. V tivoliju smo se nato na igrišču zabavali do prihoda avtobusa.

Monika

Danes smo imeli pri Zvezdicah poseben obisk. Čez vrata, ki so na stropu pri Mavricah, je iz svoje čarobne dežele prišel k nam palček Številčnik. To je takšen palček, ki vse šteje in je preštel tudi nas  Prinesel nam je piškotke in posebne naloge (povezane s številkami seveda). Bilo je zabavno in upamo, da nas obišče še kdaj. Če najdemo dovolj veliko lestev, pa obiščemo mi njega...

Monika in Katja

Prav vsako leto in tudi letos je prišla cvetoča, dehteča sončna pomlad. V Župnijskem vrtcu čutimo dih tega prijetnega letnega časa na vsakem koraku. S toplimi daljšimi dnevi so tudi naše glave polne novih načrtov. Ker nas narava vabi v svoj objem se družimo med skupinami in hodimo na izlete po vsej Vrhniki. Pri tem opazujemo kako vse okoli nas znova brsti, raste in cveti.

V vsaki skupini se je začelo novo obdobje polno zanimivosti. Tako v skupini Zvončki spoznavajo in raziskujejo naravo, ki se prebuja. Pri Oblačkih in Angelčkih pa spoznavajo pravljične like Muco copatarico in Mavrično ribico. Z otroki bomo spoznavali kako pomembno je, da v življenju znamo deliti in pomagati drug drugemu in koliko dobrega je storila Muca copatarica za otroke. Naučila nas bo tudi kako in kam pospravljamo svoje copate, da nam jih ne odnese. Kako zdravo je gibanje pa bodo spoznali otroci iz skupin Mavrice, Lune in Iskre ter se preizkušali v raznih gibalnih spretnostih. V skupinah Sončki in Kapljice bodo spoznavali svet v barvah. Prav sonce, ki posveti skozi kapljice nam nakloni mavrično paleto barv. Že v vrtcu se učimo tudi matematiko in pri skupini Zvezdice bodo spoznavali like, številke in delali tudi preizkuse. Pomlad pa si bomo popestrili tudi z glasbo in pri Plamenih ustvarjali inštrumente, ter jih spoznavali v glasbenem kotičku.

Da si polepšamo pomladne dni pa smo se odločili, da na našem igrišču s pomočjo pridnih staršev posadimo drevesa. In tako organiziramo popoldne s starši, ki ga imenujemo Dan narave.

Ana Zdešar