Skupina Zvončki |
|
|
September - Po tednu ali dveh, ko smo se navajali na novo igralnico, »nove« igrače in na drug drugega, smo se vrgli v delo. Preizkušali smo svoje umetniške sposobnosti s prstnimi barvami in brivsko peno, opazovali živo gosenico kako se giblje, kako je, jo izdelali iz tulcev papirja, eno velikansko bibo tudi s skupnimi močmi pobarvali, prepevali pesem Gosenica je lezla in se igrali bibarije. Noge in ritke pa smo razgibavali v atriju, telovadili v telovadnici in po napornem dopoldnevu po kosilu sladko zaspali.
Veronika in Mojca
|
OBLETNICI!!! PA KAJ??? NO, NO!!! TRI POMEMBNE OBLETNICE!!! |
|
|
Kaj se pravzaprav dogaja ali sodobno, kaj dogaja? Vstopamo v novo šolsko leto. To se sploh ne tiče vseh, bo morda kdo komentiral, pa ni čisto tako. Starši bodo imeli več skrbi, otroci več obveznosti, več bo »ferkerja« od dejavnosti do dejavnosti…..Sama gledam na to še z drugega vidika. Ne samo problemi in skrbi. Tudi nove možnosti za stike, za sklepanje prijateljstev, za nova znanja in izkušnje, novi izzivi in dotiki Božje navzočnosti med nami. Tudi tisti, ki ste s šolskimi klopmi že zdavnaj opravili, se lahko lotite botrstva. Spet neko botrstvo, pa že toliko jih je. Tole, o katerem govorim, nič ne stane. Izberete si učenca, učitelja, razred, šolo ali vrtec, še posebej predlagam naš Župnijski vrtec in vsak dan zanj zmolite svojo najljubšo molitev ali pa molitev oblikujete s svojimi besedami. Cerkev je velika družina živih in rajnih, tudi mi vsi lahko postanemo ena velika družina dobro mislečih, ki se podpirajo,širijo pozitivno energijo in živijo drug za drugega. Namesto da energijo vlagamo v jadikovanje, pritoževanje,morda celo v jezo in željo po obračunavanju, raje podpirajmo drug drugega.
Kadar v vrtcu opravljamo inventuro, je na koncu spiska, vsaj tako se mi zdi, morda se motim, napisano moje ime, saj sem v hiši že tako dolgo, da sem postala njen inventar. Pa so rekli:«Napiši nekaj o našem veselju, o naših obletnicah!« No in sedaj pišem. Pišem o tem, da se podpirajmo v dobrem. Tudi zaposlene se podpiramo v delu in prizadevanju že 25 let, no v tem letu bomo slavili srebri jubilej. Nekoč želje, sanje, potem pa po zaslugi intuziastov realnost. Odprtje Župnijskega vrtca v majhni roza hišici! In danes!? Na njenem mestu stoji nov, sodoben, svetel vrtec, ki v svoj objem in varstvo vabi otroke in z raznimi srečanji tudi starše in bo praznoval deset let. Postal pa je povezovalna stavba vseh Vrhničanov, saj se v njem odvijajo in dogajajo še druge zanimive dejavnosti.
Pred petimi leti pa je dobil mlajšo sestrico Kaplanijo. Obnovljena znotraj in zunaj se preko dvorišča veselo nasmiha Starejšemu bratu. Obe obletnici sta za nas vir zahvale, veselja in seveda izziv in odgovornost za prihodnost. Marsikatera dejavnost bo letos povezana s tem praznikom.
Da pa ne pozabimo kje je Vir veselja in upanja, kdo je Tisti, ki daje rast in kdo je Ta, ki nam Ga je podarila, bomo tudi v tem letu sprejemali Marijo v domove naših družin. To bo naša Marija romarica, ki nas bo povezovala in nas pripravljala še na neko veliko obletnico. Na obletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi.
Vsem otrokom iz desetih skupin, ki bodo s septembrom napolnili naše igralnice, kličemo:«Dobrodošli! Veselimo se vas!« Želimo vam miren začetek z Božjim blagoslovom. Tudi vsem drugim vrtičkarjem in šolarjem, še posebej našim nekdanjim varovancem, ki sedaj žulijo že študentske klopi ali so celo zaposleni, pa pošiljamo lep pozdrav v upanju, da imate na bivanje v našem vrtcu lepe spomine.
Anica Košir Kropivšek
|
|
Pustni torek pri skupini Zvezdice |
|
|
»Maškareeeee!!!!!!« Tako smo vzkliknili (beri: zakričali na ves glas) vsakomur, ki smo ga na pustni torek srečali na sprehodu po Vrhniki. Mimoidoči so nas gledali z nasmehom na ustnicah in veseljem v očeh, obenem pa pripomnili stavek, ki ga na naših običajnih sprehodih pogosto slišimo: »Ja, kako so lušni!«
Prehitevam!
Začelo se je zjutraj, že doma. Oblačenje, mazanje, šminkanje in še kaj. Nadaljevalo v vrtcu, ko smo komaj pojedli zajtrk, tako je vse razganjalo od pustnih norčij. Se prevesilo v smešen jutranji krog, kjer pozdrava nismo podajali, tako kot po navadi – »Dobro jutro Karmen/Nejc/Brin/Hana…..« pač pa »Dobro jutro muca/leopard/dinozaver/kraljična…..« Še z večjim veseljem smo prepevali pesem meseca februarja Čin čun čan, ki govori o krasni coprniški paličici. In z velikim ponosom se je vsak sprehodil po modni pisti maškar ter poziral fotografu. Na koncu pa še ena skupinska. Ampak, kajne, da je res res: »Ja, kako so lušni!«
Petra |
NA KMETIJI LUŠNO JE |
|
|
Končno smo dočakali dan, sredo, 22.10.2014, ko smo se z avtobusom odpeljali visoko v hribe, točno na Čateno Raven nad Škofjo Loko. Že zjutraj je bilo vzdušje v skupini fantastično, saj so otroci bili zelo navdušeni, polni pričakovanja in želje po bivanju nekje drugje.
Vzgojiteljice smo se sprva zbale, da sploh ne bomo prišle do tja gor, saj so bile prejšnjo noč poplave v Poljanski dolini, in ko smo se peljali, smo vsi opazovali, kako je voda po travnikih in poljih izkopala kanale in vse poplavila. A nas ni to nič prestrašilo. Varno smo prispeli na cilj, kjer nas je že čakal gospodar kmetije s svojo ženo. Postregla sta nam s slastno malico, potem pa smo se porazdelili po sobah in razpakirali kovčke. Kako zanimivo jih je bilo opazovati, ko so si razkazovali nove pižame, zobne ščetke, paste, oh da svetilk ne omenjam.
Pred kosilom smo odšli še na krajši sprehod v bližnji gozd. Vreme je bilo jasno in pogled se nam je razlegal po Škofjeloškem hribovju. Otroci so bili navdušeni nad naravo, koliko hribov in planjav smo našteli, cerkvic na hribčkih in dolin pod nami. Po kosilu pa se je začelo končno »dogajat po kmečko«!
V treh dneh smo počeli veliko zanimivih stvari. Molzli krave, kosili, grabili, se vozili na vozu, prešteli zajčke v hlevu, hranili koze, pobirali sadje pod drevesi, stiskali mošt, spuščali po žici, jahali konja, gugali na trojni gugalnici, ogledali cerkev na hribčku, klekljali, mesili in oblikovali kruh, iskali zaklad, imeli sprehod s svetilkami ter se sprehodili do smučišča Stari vrh. Vsak večer je bil nekaj posebnega. En večer smo imeli pižama ples, drug pa smo iskali pajke s svetilkami v najbolj skritih kotih sobe.
Noben otrok ni tarnal po starših, saj je bilo dogajanje res pestro in za otroke še kako zabavno. Vzgojiteljicam je bil ves trud zagotovo poplačan, ko so otroci bili ves čas nasmejani, polni radovednosti in pripravljenosti za pomoč na kmetiji, zvečer pa so sladko zaspali.
Meta
|
|