|
POMLAD KJE SI |
 |
 |
|
V skupini Lune smo se odločili, da pomlad prikličemo kar sami. Tako smo že izdelali in izobesili nekaj zgodnjih pomladnih cvetlic, kot so zvončki in trobentice.
Seveda pa je v tem času v celotnem vrtcu v ospredju post. Vse skupine se temeljito pripravljamo na Veliko noč, ki je ena najpomembnejših praznikov v krščanskem življenju. Tako v skupini Lun vsak dan dopolnjujemo trnjevo krono s cvetkami, ki zakrijejo trnje na kroni. Jezusa tako ne bo bolelo, ko mu jo bodo dali na glavo. Če pa hoče natakniti cvet na trnje, pa moramo narediti dobro delo. Tako se vsak dan dogovorimo kakšno dobro delo bomo opravili tisti dan. Skozi celoten postni čas nas povezujejo tudi zgodbe o Jezusovih čudežih, ki nam jih vsak torek v kapeli pove dekan Blaž ali kaplan Luka. Otroci jih tako podoživljajo bolj temeljito.
V mesecu februarju je bila knjiga meseca z naslovom Slaba volja. Otroci so to pravljico zelo dobro sprejeli in jo še zdaj vključujejo v svojo igro z lutkami. Z Majo sva otrokom zaigrali lutkovno predstavo, ki so jo nato poustvarjali tudi otroci. V dejavnostih z lutkami otroci neizmerno uživajo in se zelo sprostijo.
Srečanje, ki je bil otrokom še posebej všeč, je bil pogovor z gospodom Blažem. Obiskal je skupino Zvezdice in smo se jim pridružili tudi mi. Podrobneje nam je razložil svoj poklic. Pokazal nam je tudi oblačila ob različnih priložnostih in časovnih obdobjih, ter obrazložil njihov pomen.
Koledarska pomlad nam je tako vse bližje, a sneg še kar pada. Upamo, da bo vsaj Velika noč že zelena!
Skupina Lune
|
|
OTROCI IZ SKUPINE ZVONČKI RAZISKUJEJO |
|
|
|
V novo leto smo zakorakali ustvarjalno in raziskovalno. Raziskovali smo led, sneg, vodo in različne materiale, s katerimi lahko ustvarjamo.
Ste vedeli, da je sneg mrzel in da te zelo zebe v roke, če ga hočeš raziskovat brez rokavičk? Ste?
Mi pa ne.
Morali bi nas videti, kako začudeno in žalostno smo gledali, ko smo hoteli z njim kuhati, pa z rokavičkami nismo mogli (Kdo pa je že videl kuharja z zimskimi rokavicami, no!), brez pa tudi ne, saj so nas začeli boleti prstki. Pa je bil sneg bolj vztrajen od nas in smo morali mi popustiti, in se naučiti delati potičke in snežake v rokavičkah.
Nesli smo ga tudi v igralnico. In lump je kar izginil. Vzgojiteljica Suzana je rekla, da se je polulal in ušel.
Pa se je samo šalila. Na toplem se je stopil in vodo smo porabili za ustvarjanje.
Koliko zanimivih risb in slik smo ustvarili. Res smo uživali in vzgojiteljici sploh nista bili preveč hudi, če smo malo packali. Včasih, ko nista gledali, smo pobarvali kar celo roko ali pa malo mize in kakšen stol, pa tudi njune hlače in celo nos.
Najbolj zabavno pa je bilo, ko smo gnetli testo. Kaj vse se da z njim početi. Bolj kot ga gneteš, več idej imaš, kaj vse lahko z njim počneš. Lahko ga valjaš, lahko ga naložiš na prikolico, lahko je rokavica, lahko žogica, lahko se spremeni v kačo, v polža, lahko je beton,…če pa mu dodaš sneg in malo počakaš, potem pa …o, fuj, postane lepljiv in sploh noče z roke. Tina, umiiiit!!! |
|
|
OČETJE IN OTROCI IZ SKUPINE SONČKI V VRTCU |
|
|
|
V januarju smo z otroki iz skupine Sončkov izdelali vabila, ki so jih otroci odnesli očetom z željo, da se bodo skupaj s svojim "Sončkom" udeležili ure druženja. V četrtek, 24.1. malo pred 17. uro so res začeli prihajati otroci, ki so ponosno za roko vodili vsak svojega očka. Za lažji začetek smo očete posedli na blazine, otroci pa so jim zaplesali. Ampak potem pa je bilo sedenja konec. Sledila je telovadba, kjer je bilo najpomembnejše pravilo, da vse kar delata, delata očka in otrok skupaj. Igrali so se igrico Kdo se boji Črnega moža, vozili "helikopter", hodili po očetovih nogah, se drsali, kepali... na koncu pa še skupaj zarajali in zapeli. Po vsem tem se je vsem prilegel kozarec soka, ob prijetnem kramljanju pa smo si privoščili še piškote. Res je bilo zelo prijetno in težko bi bilo presoditi, kdo je bolj užival - očetje ali otroci.
V imenu Sončkov: Veronika in Mojca |
|
ZIMIJADA |
|
|
|
Kaj bo z našo Zimijado, smo se spraševali po novem letu, saj ni bilo ne duha ne sluha o snegu ali mrazu. Pa taka zima! Kdo neki ima" komando" v rokah?! Staknili smo glave in modrovali. Nič kaj pametnega nam ni prišlo na misel. Tedaj pa.... vremenska napoved.......sneg! Starši, prosimo za kombinezone ali smučarske hlače ter rezervna oblačila. Akcija je stekla!
Tako smo se v ponedeljek skupine Mavrice, Iskre, Plameni in Utrinki med seboj pomešale in preimenovale. Kar naenkrat je imela gospa Martina, naša pedagoška vodja, nove skupine: Severni medvedi, Snežni zajčki, Snežni konji, Snežni angelčki, Snežni samorogi in Poskočne kepice. Otroci posameznih skupin so se med seboj ločili po raznobarvnih trakovih na zapestjih. Naučili smo se himno, ki smo jo nato zapeli vsak dan pred začetkom tekmovanja. Njena vsebina nas je vzpodbujala k zavzetem sodelovanju, a tudi k spodbujanju sotekmovalcev. Snega je bilo obilo in med tekmovanjem je na naše veliko veselje še snežilo. Vsako jutro smo se dobro ogreli, kar stori tudi naša uspešna športnica Tina Maze. Počep v levo, počep v desno, nagni se, pazi količek, skok, pristanek in zopet levo in tako naprej. Ko v kolenih vzgojiteljic ni več škripalo in ko so otroci vse žepe napolnili z navdušenjem, se je začelo.
Gospa Nina je prinesla posebne smuči za dva. In potem se je slišalo ":Leva, desna, leva, desna, nič hudega, kar poberi se, noge na smuči in gremo naprej...." To je bilo pa zahtevnejše kot pri Mazejevi. Ona se bori sama s seboj in s časom, mi pa smo se morali prilagajati in priti v paru na cilj. In ne boste verjeli, vsem je uspelo. Kaj pa čas? Ja, ravno pravšnji čas smo prispeli na cilj, kjer nas je čakal bučen aplavz.
Pri naslednji igri pa smo morali narediti nekaj, kar so počeli stari očetje, očetje verjetno ne več. Puzali smo. Ne veste, kaj je to? Poiščite nekoga, ki je stari ata in je služil še pravo vojaščino, pa vam bo natanko pa vam bo natanko razložil, kaj je to. Plazili smo se po snegu do cilja in da je bilo še bolj zapleteno in težko, smo morali s seboj nesti žogo. Stari očetje so s seboj nosili puške!
Tekanje po hribu navzdol in navzgor je poleti lažje kot po novozapadlem snegu, toda gospa Maja je vztrajala. Bob smo prijeli v roke, z njim stekli na vrh hriba, potem pa rito na bob in čim hitreje navzdol.Zaradi krepke spodbude gledalcev nam je šlo navzgor skoraj tako hitro, kot navzdol.
Gospa Suzana pa je za vsako skupino pripravila vrečo in v njej precej materiala. Sledila so navodila. Narediti je potrebno čim hitreje in porabiti ves material iz vreč. Zdaj pa hitro na delo. Oblikovati! Sestavljati!Gladiti, utrjevati!In ko se je zdelo, da smo že skoraj končali, se je sesulo. Kaj neki? Sneženi možje. Zopet od začetka. Bili so zanimivi, igrivi in veseli z lepimi , toplimi šali. Ko je bilo delo opravljeno, smo zarajali okrog snežakov.
Sešteli smo točke, oznanili rezultate in drug drugemu zaploskali. Vsak dan je tekmovalnemu delu sledilo še prosto igranje in uživanje na snegu. Vlaki so se spuščali navzdol in komaj si videl, kje je glava, kje roke in kje noge, le glasen smeh je naznanjal, da jih sestavljajo veseli otroci. In ko so prispeli na končno postajo v dolini, se je zgodba ponovila. Kepali smo se, ciljali s kepami, delali odtise, gazili, se lovili, se bobali, prehitro je minil čas.
Sledilo je preoblačenje. V garderobi se je slišalo:"Čigavo je to? Kam si dal mokro? Prinesi na radiator. Ne v nogavicah na tla. "Ne najdem nogavic!" Počakaj, bova skupaj poiskala! Lulat me, mudi se mi. Ne najdem mokre rokavice. Tukaj so ene gatke... Tudi projekt, morda podprojekt. Navajanje na samostojnost in skrb zase. Kateri projekt je bil zahtevnejši? Morda prav tole preoblačenje in sušenje. Trudili smo se po svojih najboljših močeh, a še se nam je kaj izmuznilo. Ko je babi prišla po vnuka, je dejala:"Rokavice so za ožet!" Dragi starši, hvala za podporo, razumevanje in pomoč.
Za zaključek smo imeli pogostitev. Posebno malico. Sadje smo pomakali v tekočo čokolado, potem pa.... mljask in za konec okusen čaj.
Tudi vam želimo veliko veselja na snegu. Pa srečno! Anica |
|