Jesenski pozdrav iz Župnijskega vrtca natisni

 

Narava se počasi odpravlja k počitku, dogajanje v Župnijskem vrtcu pa se še zdaleč ni umirilo. Nič kaj nenavaden prizor na igrišču, da bi vzgojiteljice pomagale hišniku, ko je grabil listje, medtem ko bi nekaj najbolj zagnanih otrok pridno vozilo listje na kompost z velikimi rumenimi tovornjaki. Druga polovica oktobra je potekala v duhu “Jesenjade”- dogajanje, kjer se starejše skupine povezujejo v raznih igrah na prostem, športnih aktivnostih in sprehodih. Tudi skupina med najmlajšimi si je privoščila izlet v horjulski živalski vrt. Odšli so tudi do bližnje kmetije po jabolka, povabili v vrtec babice in dedke ter spekli najboljši “jabolčni štrudl”- preverjeno. Ko sije sonce nas zvabi na plano in lica še vedno toplo pogreje, takrat je čas za nabiranje različnih jesenskih plodov, pisanih listov, pa še kaj bi se našlo. Ko pa vztrajno pada dež iz nabranih stvari nastajajo zanimivi kolaži in magične skulpture in vsaka ima svojo zgodbo. Se pa zgodi, da dež predstavlja tudi svojevrsten izziv. Kaj pa če? Zakaj bi vedno iskali streho, ko pada dež, saj nismo iz sladkorja, poleg tega imamo na voljo tudi pelerine, škornje, rezervna oblačila v omarici in poglejte te luže, kar kličejo nas. Zgodi se, da se odločimo kdaj tudi za lovljenje po razmočeni travi in skakanje po lužah. Taki izhodi so običajno krajši, sledi preoblačenje in sušenje škornjev na radiatorju, kolikor se pač da. Zdravje je treba negovati, zobe pa tudi, starejše skupine so obiskale zobozdravnika. Za umirjene trenutke v vrtcu poskrbi gledališče , ki štirikrat na leto gostuje v naši Beli dvorani, v oktobru s predstavo “Kuža Pepi”. Govori o kužku, ki se na prigovarjanje domače mačke, da je svoboda nekaj najboljšega, radovedno poda v svet, a se kmalu vrne domov s skupino novih prijateljev, ki tega “imeti topel dom” niso več poznali. Imeli smo tudi rajalni dan. Vse skupine iz pritličja smo se zbrale v Beli dvorani in se zavrtele ob zvoku znanih otroških pesmi. Nekateri otroci letajo gor in dol, drugi so ob glasbi pravi telovadci, eni opazujejo, drugi posnemajo in potem vidiš tudi otroke, ki so sicer bolj mirni pa se vrtijo in vrtijo, vsak najde svoje veselje in glasba prav pri vsakem deluje na svoj način, le kaj bi mi brez nje. Približuje se nam tradicionalni slovenski zajtrk, ko bomo z medom in maslom na kruhu ter toplim mlekom na slavnostno pogrnjenih mizah poskrbeli, da se tradicija nadaljuje. V ozadju nekje pa mogoče celo Slakova pesem Čebelar.

Barbara Jurjevčič