Post v skupini Mavrice natisni

Na kratko bi lahko to obdobje povzela z besedami: pomagaj, če  moreš in deli kar imaš. Vsakega od šestih tednov smo pričeli s predstavo v Beli dvorani. Gusti in Bibi sta zaigrala situacijo iz življenja s katero sta nas hotela vzpodbuditi k razmišljanju o svojih dejanjih in o sočutnosti do ljudi okrog nas. O teh vsebinah smo se pogovarjali in iskali rešitve. Darovane dobrine smo odnašali na Karitas, kjer so z nami vsakokrat delili začudenje in hvaležnost zaradi izrednega odziva. Vsak teden je imel svojo vsebino, čeprav se je vse med seboj prepletalo.

Prvi teden smo zbirali posteljnino. Naloga tega tedna je bila zlaganje rjuh po počitku. Postali smo pravi mojstri. Šivali smo na kartonski osnovi (blazine, rjuhe, postelje…) Za tri prijateljske skupine v vrtcu smo izdelali postelje iz kartonske škatle izvezli okraske na rjuhi, s šivalnim strojem sešili in napolnili blazine in » modroce«.

V drugem tednu smo zbirali oblačila za odrasle, v tretjem tednu pa za otroke. Prvi nalogi smo dodali skrb za pravilno obrnjene rokave na oblačilih v garderobi. Izdelali smo lepe slike - lepljenke, ki sedaj krasijo stopnišče. Vsi upodobljeni imajo oblačila iz pravega blaga. Ker smo v tem mesecu praznovali tudi starševski dan in ker smo bili že udomačeni s šivankami, smo za darilo sešili rožice iz gumbov, ki se ne bodo nikoli posušile in upamo, da staršem dišijo po hvaležnosti njihovih otrok.

Zbirali smo tudi igrače, ki jih ne potrebujemo več. V tem tednu pa smo se trudili za natančno pospravljanje v igralnici. Z vso vnemo smo vadili pesmice za nastop v Cankarjevem domu. Krotiti krokodile, orangutane, kače, žabe… to ni kar tako. Tako opravilo zahteva vztrajnost in red. Izkazalo se je, da je bilo delo dobro opravljeno, saj nobena žival ni zbezljala v dvorano, kjer bi vznemirjala obiskovalce. Vse so se ubogljivo vkrcale v Noetovo barko in skupaj z nami preživele nevihto. Na koncu smo ugotovili, da je pesem tista, ki nas drži skupaj, kadar je lepo in ko je hudo. V tem tednu smo zaradi razstave  pohiteli še  z barvanjem pirhov, ki smo jih razstavili v Mali dvorani Cankarjevega doma.

V tednu, ko smo zbirali hrano, so bile vreče tako polne, da smo potrebovali res močne mišice, da smo vse prinesli na Karitas. In smo jih imeli. Mišice namreč! Saj je bila naša naloga spoštljivo ravnati s hrano.   

Ena od postnih nalog je bila tudi umirjeno hoditi v umivalnico, po stopnišču, umirjeno se urediti v garderobi in umirjeno reševati morebitne nesporazume. Za take podvige bomo morali še vaditi.

Zelo radi se igramo na igrišču. Pa ne le igramo, tudi počistili in uredili smo ga. Med čistilno akcijo je čas minil tako hitro, da smo skoraj pozabili na kosilo. Toda želodci so nas še pravočasno opomnili. Po kosilu pa smo vsi, prav vsi ( no vzgojiteljice ne, da ne bo pomote), sladko zaspali. Tale letošnji marec je s svojo toploto in jasnino res nekaj posebnega. Uživamo ga, kolikor se le da.

Dragi starši ,še enkrat  zahvaljujemo za podporo postne akcije!

In še za nasmeh:

Deklici sta se prepirali za igračo. Opazovali sva, kako bosta rešili problem. Nekaj časa sta si pulili iz rok in se odrivali, nato je prva rekla drugi: » A te kregam, a te zatožim!?« In čez čas: » No, hitro premisli in se odloč a te zatožim al kregam!« Na tako » grožnjo« je druga popustila.

Jutranji pogovor:« Sm dobila podplat.« Kaj si dobila? »Podplat!« Ali veš, kaj je podplat? »Ja, vem, sej sm ga dobila. Pokažem. Glej, to je podplat. »No, prov! Pol sm dobila pa tist, da se po steni ne riše!«( podlago za risanje).

Otroci iz skupine Mavrice z Mojco in Anico