Lepo pozdravljeni! Kili, kili, jaka zaka, oko ama, bum, bum, bum….Vam je to kaj poznano?No, nam je zlezlo pod kožo. Pa ne le to!Dolgo smo opazovali spoštljiv odnos Indijancev do narave,občudovali njihovo skromnost in iznajdljivost. Če ne veste, nekateri kuhajo kar v  koži ujetega bizona, ki jo kot vreča obesijo na štiri palice, vanjo nalijejo vodo in dodajo v ognju razbeljene kamne. Tako grejejo vodo, ne kurijo pod kožo. Če bi, s kosilom ne bi bilo nič!Vse, kar najdejo v okolici koristno in preudarno uporabijo za preživetje. Nekateri so poljedelci in gojijo žito, koruzo, fižol. Mimogrede, koruzo smo dobili iz Amerike! Preden so prišli k njim beli ljudje, niso poznali konj, kmalu pa so postali spretni jezdeci. Postavljanje šotorov je tudi prava znanost. Mi smo postavili enega velikega in veliko majhnih. Izdelali smo verižice, spletli usnjene pasove, na katere smo obesili tomahavke, okitili smo se s perjanico in že se je zaslišalo: »Aaaaaaaaaaaa«.Lana je prinesla debelo knjigo s slikami, ki nas je naučila tudi to, da  Indijanke svoje otroke nosijo v posebnih visečih vrečah, na hrbtu s seboj k vsakemu delu. Če je v bližini kakšno drevo, vreče obesijo na veje in otroci  na njih visijo kot pri nas hruške jeseni. Indijanci cenijo poštenost, pogum ,modrost in starost z izkušnjami. Vrednote, na katere smo mi skoraj pozabili, žal tudi mnogi Indijanci,s katerimi se je življenje kruto poigralo, a  s tem nismo obremenjevali src otrok . Omenili smo, da nekateri beli ljudje niso bili prijazni, niso cenili narave s tako ljubeznijo kot oni, vendar so poznani tudi veliki ljudje, ki so bili Indijancem prijatelji, učitelji, pomočniki. Eden teh je bil naš misijonar Friderik Baraga ali Črna suknja.

Slike si lahko ogledate tukaj v fotogaleriji (kliknite).